Spoznajte prekmursko narečje

Ste vedeli, da Prekmurci ne govorijo …, pač pa güčijo? ;) Tudi če niste, se zagotovo strinjate, da je govorica v krajih onkraj Mure nekaj čisto posebnega. In Slovencem iz drugih regij težko razumljivega! Če tudi sami ob obisku Prekmurja le nemočno napenjate ušesa in več ugibate kot razumete, vas bo tale prispevek vsaj malce odrešil zadrege. V njem vas bomo namreč popeljali skozi pisani svet prekmurskega narečja in vam razkrili marsikateri izraz, s pomočjo katerega boste lažje razumeli domačine.

Narečje ali kar jezik?

Prekmursko narečje je tako posebno, da ga nekateri obravnavajo kar kot samostojen jezik. Jezikoslovci se danes strinjajo, da gre za narečje, toda – pozor, zanimivost! – v preteklosti je imelo celo vlogo knjižnega jezika! V 18. stoletju sta namreč na območju današnje Slovenije obstajali dve knjižni normi: kranjska in prekmurska. Slednja se je ohranila vse do konca druge svetovne vojne, torej kar okrog 200 let.

V prekmurščini so nastala tudi številna literarna dela. Feri Lainšček je denimo svoj roman Pojep na dejdekovon biciklini napisal v porabski različici prekmurščine, prevedel pa ga je tudi v knjižno slovenščino. Uganete, kakšen naslov ima prevod? Pravilen odgovor vam izdamo na koncu.

Obenem pa obljubimo, da so zgornje vrstice edina omemba zgodovine prekmurskega narečja ter da bomo tudi študijo njenih jezikoslovnih prvin prepustili komu drugemu. Mi se sedaj odpravljamo naravnost v svet najbolj nenavadnih, zabavnih in morda kdaj tudi koristnih prekmurskih izrazov!

Neje vse tak žmetno!

Da ne začnemo z najbolj žmetnimi (težkimi) lekcijami, si najprej poglejmo nekaj besed, ki jih uporabljajo ali vsaj razumejo tudi govorci iz zahodnejših kotičkov naše “kokoške”! Tudi v prekmurskem narečju se denimo rano (zgodaj) vstaja, četudi so nekateri še zmantrani (utrujeni).

Tudi otroci iz Dobrovnika ali Turnišča se špilajo (igrajo), tudi v Kobilju starejši zjutraj berejo cajtinge (časopise), zaposleni v Murski Soboti pa vsak mesec prejemajo colingo (plačo). Če je plača prenizka, so tudi Prekmurci čemerni (jezni). Prelahko? Gremo naprej!

Idemo friško dale

Friško v prekmurskem narečju ne pomeni le sveže, pač pa tudi hitro! In kdor v Prekmurju hitro dela, je ja pa nej gotof (hitro konec). Najhitreje končajo tisti, ki začnejo vgojno (zjutraj). Tudi tu na vzhodu, kjer čas teče počasneje, pa je pomembno, da se dela lotimo gnes (danes) in ga ne prestavljamo na vütro (jutri).

Ka boš džo?

Oziroma: “Kaj boš jedel?” Bržkone eno najpogostejših vprašanj v deželi onkraj Mure, ki daleč naokrog slovi po gostoljubnosti in omamni kulinariki. Ob omembi gibanice, makove potice, bograča in bujte repe se vsem zacedijo sline. Če vam nekoliko krepkejše specialitete niso po godu, pa lahko pomalicate kakšno džabuko (jabolko) ali grüjško (hruško). Ali bi raje kaj zelenjavnega?

Tikve (buče) so jeseni zaščitni znak prekmurske ravnice, domači ograček (vrt) pa obrodi tudi mrkefce (korenje), graj, (fižol) in krumpče, krunče, krumše ali krumple. Vsi izrazi pomenijo krompir.

Če prisegate na sladek zajtrk, prekmurske gostitelje poprosite za legvar (marmelada), ljubitelji slanih začetkov dneva pa naročite bilice (jajca). V obeh primerih je nepogrešljiv okusen domači krüj (kruh). In če imate posebne kulinarične želje, se boste morali odpraviti v varaš (mesto), kjer je bolj založena bouta (trgovina).

Za obisk brez nesporazumov

Prekmurci so odprti ljudje velikega srca, s katerimi se človek hitro spoprijatelji. A v pogovoru boste vseeno hitro naleteli tudi na lažne prijatelje! Brez skrbi, v mislih imamo zgolj besede, ki v dveh jezikih ali narečjih zvenijo enako ali podobno, a imajo drugačen pomen.

Ko v Prekmurju slišite, da kdo džouka, morda pomislite na z angleščino prepojene slengovske izraze in sklepate, da zbija šalo. A oseba pravzaprav joče. In če je nekdo pidžan, ne gre za goloba, temveč osebo, ki je malce pregloboko pogledala v kozarček …

Ko slišite besedo “blek”, pozabite na zgražanje nad nečim neokusnim ali smrdljivim, saj Prekmurci to besedo uporabljajo za želodec ali trebuh. In kdor küja, vam bo želodec napolnil, saj se ne kuja, temveč kuha.

Tisti, ki v krajih preko Mure nori, je lahko preveč hrupen, lahko pa tudi goljufa. Ko slišite, da se kdo gor vujžge, pa nikar ne iščite gasilnega aparata, saj ni zagorel, temveč se je le razjezil.

In če slišite besedo mišijce, govorec verjetno ne misli na vaše bicepse, temveč na mušice.

Ste še lačni narečja?

Smo s tem malim izletom v svet prekmurščine v vas zbudili apetit po nadaljnjem raziskovanju tega edinstvenega narečja? Odlično, kajti na strani Pomurskega muzeja Murska Sobota lahko najdete prekmursko-slovenski slovar, v katerem je še na stotine nenavadnih prekmurskih izrazov.

Seveda pa boste prekmursko narečje najlažje spoznali v živo: na ulicah Murske Sobote, Lendave ali Moravskih Toplic … Ali pa med odkrivanjem skritih biserov v občinah, kot so Gornji Petrovci, Rogašovci, Kobilje ali Črenšovci … Tu je bogata prekmurska kultura ujeta tako v pester jezik kot čudovite stavbe, graščine in muzeje.

Še najbolje pa bo, če se udeležite kar katere od kulturnih in drugih prireditev v naših krajih, saj bo okrog vas kar mrgolelo zgovornih domačinov. Svoj obisk lahko do popolnosti načrtujete tudi na naši strani, kjer najdete vse potrebne informacije, od znamenitosti do nastanitev! Se vidimo! ;)

P.S. Roman Ferija Lainščka se v knjižni slovenščini glasi Dečka na dedovem kolesu.

Pogosto zastavljena vprašanja

1. Kje se uporablja prekmursko narečje?

Prekmursko narečje je naše najvzhodnejše narečje, ki ga lahko slišite v krajih vzhodno od reke Mure, denimo v občinah Beltinci, Cankova, Moravske Toplice, Grad, Lendava, Murska Sobota, Odranci, Puconci, Črenšovci, Turnišče …

2. Kaj so posebnosti prekmurskega narečja?

Prekmursko narečje je najvzhodnejše slovensko narečje, za mnoge pa tudi najbolj posebno. Kar 200 let je prekmurščina veljala tudi za knjižno normo. Za današnje različice prekmurskega narečja sta denimo značilni:

• vpliv madžarščine (gezero = tisoč), nemščine (cajting - časopis) in hrvaščine (idemo - gremo) na izrazje;
• uporaba specifičnih glasov: ü (tü), ij (lijst), üj (klüjč), ej (mlejko);
• drugačna uporaba končnic, npr. pri brati (namesto pri bratu), z mamof (namesto z mamo).

3. Znotraj prekmurskega narečja obstajajo razlike?

Prekmursko narečje se deli na vsaj tri različice. Južno od Murske Sobote pa vse do reke Mure se uporablja t.i. dólinsko prekmursko narečje, v krajih med Mursko Soboto in Cankovo ravénsko, na Goričkem pa je zastopana gorička različica. V zamejstvu na Madžarskem se uporablja porabska različica.

4. Kaj je prekmurski knjižni jezik?

Prekmurski knjižni jezik je bila ena od norm slovenskega jezika, ki je bila osnovana na podlagi prekmurskega narečja. Razvijala se od 18. stoletja do konca druge svetovne vojne, ko se je dokončno zlila z enotnim slovenskim knjižnim jezikom. Prekmurski knjižni jezik je svojo veljavo pridobil podobno kot kranjska knjižna norma – s prevodom svetega pisma v času protestantizma.

5. Je prekmurščina samostojen jezik?

Nekateri sicer trdijo, da bi morala biti prekmurščina samostojen jezik. Razlogov za to je več, poleg edinstvenega značaja pa je poglavitni zagotovo ta, da je imela prekmurščina med 18. stoletjem in drugo svetovno vojno status knjižne norme (poleg kranjske različice) in so v njej zapisana tudi literarna dela. Danes ima prekmurščina sicer status narečja, s čimer se strinja večina jezikoslovcev.